Sporočilo Michael E. Porterja: »Ne zadostuje le dober strateški načrt, potrebno ga je realizirati!«

Porter se je ob prihodu v Zagreb najprej srečal s hrvaškim predsednikom vlade Sanaderjem in mu predstavil svoj pogled z nasveti za hrvaško gospodarstvo. Po pisanju hrvaških medijev je bilo to srečanje tipični primer, kjer kemija ni naredila svojega, kar je bilo moč zaznati tudi med predavanjem in v Porterjevih odgovorih na vprašanja udeležencev. Harvardski profesor se pravzaprav ni mogel načuditi stanju, v katerem se nahaja hrvaško gospodarstvo. Spraševal se je, kako družba, ki združuje toliko edinstvenih prednosti, ni sposobna le teh povezati v neko logično strategijo in jo uresničiti? Profesor Porter je poudaril, da ima Hrvaška izobražene in sposobne ljudi, izjemne lepote in druga potrebna sredstva, ki pa jih neposrečeno kombinira. Zato je skrajni čas za oblikovanje strategije, ki bo poenotila moč Hrvaške in premaknila gospodarstvo. EU je sicer izpostavil kot priložnost, hkrati pa je opozoril, da lahko Hrvaška pričakuje vse ugodnosti članstva le ob predpostavki, da država uvede pomembne mikroekonomske spremembe. Članstvo v EU ne bo samo po sebi prineslo razvoja.

Kljub temu, da je ves čas predavanja poudarjal prednosti, ki jih ima Hrvaška, je zelo neposredno naštel tudi vse slabosti, s katerimi se soočata hrvaški menedžment in javni sektor, ki hrvaško zavirata na poti do večje konkurenčnosti. Najprej se je dotaknil vprašanja gradnje konkurenčnosti in produktivnosti države, kjer je po njegovem mnenju pomembna iskrenost do samega sebe. Države, ki so dovolj samokritične, se v tem procesu najbolje izkažejo. Porter je navedel znake, ki signalizirajo nevarnosti, med temi pa so nizka produktivnost, nizka stopnja zaposlenosti in počasna rast izvoza. Hrvaški je očital tudi nizko stopnjo vlaganj v gospodarstvo, premajhno število svetovnih multinacionalk, ki bi bile prisotne na trgu. Večina vlaganj je preveč skoncentrirana na malo število sektorjev. Je pa po njegovem mnenju Hrvaška uspešna na področju inovacij, premalo teh pa se pretvori v poslovni uspeh.
»Kljub številnim naravnim kapacitetam primanjkuje makroekonomskih in mikroekonomskih konkurenčnih prednosti. Del hrvaških konkurenčnih prednosti res prihaja od naravnih bogastev in Hrvaška jemlje to kot blagoslov v primerjavi z mnogimi državami, s katerimi sem delal. Poleg tega pa je treba postaviti tudi vprašanje makroekonomske blaginje – to predstavljajo politika in inštitucije, ki delajo dobro, kot tudi močan zasebni sektor. Samo ena inštitucija ustvarja bogastvo in to je gospodarstvo. Vlada lahko porazdeli, ne more pa ustvarjati bogastva, v kolikor v državi ni konkurenčnega poslovnega sektorja«, so bile besede Porterja.

Da bi lahko na Hrvaško pripeljali firme, ki lahko poslujejo kjerkoli, morajo ta podjetja verjeti v poslovno okolje, kjer naj bi poslovala, sicer tja ne bodo prišla. Pomembno je popraviti konkurenčnost v državi, sicer bi lahko imela pridružitev Hrvaške Evropski uniji prej negativne kot pozitivne posledice, saj je Unija konkurenčno okolje. Izpostavil je tudi problem vlade in javne administracije, ki je po njegovem mnenju prevelika. Preveč je podjetij v državni lasti. V državi vlada odpor do privatizacije s strani ljudi, ki so zaposleni v državnih podjetjih, ki preprosto niso dovolj učinkovita, njihova slaba produktivnost pa rezultira v slabi učinkovitosti drugih podjetij.

Brez dlake na jeziku je Porter predstavil konkurenčnost držav v regiji, kar je podprl s statističnimi podatki. Je mnenja, da garantirana služba za življenje ne sodi v novodobne strategije. To je logika iz preteklosti in potrebno jo je spremeniti v želji po napredku.
Porter je opozoril, da je ekonomski razvoj skupni proces, v katerega so vključeni zasebni sektor, vlada na različnih nivojih, univerze in civilna družba. Vladi je predlagal, naj se poveže z največjimi podjetniki v državi in naj skupaj pripravijo strategijo. Že res, da ima Hrvaška Gospodarsko – socialni svet in od nekdaj tudi Ekonomski svet, dejansko pa gre za formo brez strateške vsebine usmerjene na ključna vprašanja. Strateg je Hrvaški svetoval, naj izbere edinstvene komparativne prednosti, s katerimi bi lahko uspela na globalnem trgu. Izhod iz trenutne situacije vidi v izdelavi jasne strategije z ne preveč strateškimi cilji, na kateri bodo delali skupaj predstavniki javnega in zasebnega sektorja ter sindikati. Ne zadostuje le dober strateški plan, potrebno ga je predvsem realizirati!